Spanje
Zakaj po prihodu v nov časovni pas trpimo za potovalno utrujenostjo (ang. jet lag)? Kako jo premagamo?
Zakaj ta prilagoditev povzroči še več utrujenosti pri vrnitvi domov?
Zakaj nekateri za premagovanje teh težav uporabljajo melatonin?
Zakaj (in kako) nas skodelica kave ohrani budne?
To je le nekaj vprašanj, s katerimi se začne drugo poglavje knjige »Zakaj spimo – Moč spanja in sanj«, vodilnega svetovnega strokovnjaka na področju raziskav spanja, dr. Matthewa Walkerja.
Kaj je melatonin in kakšno vlogo ima pri spanju?
Po navodilu suprakiazmatičnega jedra se raven melatonina začne dvigati kmalu potem, ko se zmrači, v krvni obtok pa ga sprošča žleza češerika (epifiza), ki leži globoko v zadnjem delu možganov.
Melatonin je dejansko znanilo, ki organizmu pomaga okvirno določiti čas za spanje, ne vpliva pa neposredno na nastop samega spanca.
Ko pa zaspimo, koncentracija melatonina začne upadati in se popolnoma ustavi, ko sončna svetloba ob svitu skozi oči vstopi v možgane (tudi skozi zaprte veke). Svetloba deluje kot zavora in sproščanje melatonina se ustavi, ta zavora pa ponovno popusti proti večeru, ko nivo melatonina začne ponovno naraščati.
Kaj je adenozin in kako vpliva na spanje?
V vsakem trenutku dneva v naših možganih narašča tudi snov imenovana adenozin. Njegova koncentracija se povečuje z vsako minuto, ki jo prebedimo. To je sila, ki nas žene k spanju – visoka koncentracija adenozina zmanjša vpliv delov možganov, ki skrbijo za budnost in pojača vpliv tistih delov, ki so odgovorni za nastop spanca. Pri večini ljudi se to zgodi po štirinajstih do šestnajstih urah budnosti.
Kofein – kako deluje na možgane?
Signal za spanje pa lahko umetno utišamo s kemikalijo – s kofeinom, smatrana kot najbolj uporabljano psihoaktivno poživilo na svetu. Kofein deluje tako, da vpliva na receptorje v možganih.
Kofein prekrije delovanje adenozina oziroma zamaskira njegov efekt – podobno, kot bi si zamašili ušesa, da bi izklopili zvok. S tem, ko se kofein polasti teh receptorjev in jih zavzame, blokira signal za zaspanost, ki ga adenozin normalno posreduje možganom.
Končni izid je ta, da nas kofein kljub visokih ravnem adenozina, ki bi nas sicer zazibale v spanec, preslepi v stanje budnosti in čuječnosti.
Kofein deluje še do 7 ur po zaužitju.
Izraz »razpolovna doba« se v farmakologiji uporablja za opredelitev potrebnega časa, da telo odstrani 50 odstotkov koncentracije snovi.
Razpolovna doba kofeina je od pet do sedem ur.
Če recimo zaužijemo skodelico kave po večerji, okrog pol osmih, bo polovica tega kofeina ob pol dveh zjutraj še vedno dejavna. Tudi ostala polovica odmerka je še vedno v obtoku, kar pomeni še veliko razgrajevanja ponoči. Možgani v takem primeru imajo veliko dela proti učinkom kofeina in spanec zato ne bo prišel zlahka, pa tudi ne bo nemoten.
Za odstranjevanje kofeina iz sistema je zadolžen poseben encim v jetrih. Pri nekaterih posameznikih je ta encim bolj učinkovit, kot pri drugih, zato je tudi učinek kofeina in posledično razgrajanje pri vsakem drugačen.
Poskus s pajki pokazal negativne učinke kofeina.
Da bi si lažje predstavljali učinek kofeina na možgane, je avtor v knjigi navedel Nasino raziskavo, izvedeno v osemdesetih letih 20. stoletja. Znanstveniki so pajke izpostavili različnim drogam in opazovali spletanje mrež.
Uporabljene droge so bile LSD, amfetamin, marihuana in kofein. Raziskovalci so prišli do osupljivega spoznanja. Pajki so bili pri spletanju mreže pod vplivom kofeina popolnoma onesposobljeni.
Kaj je jet-leg oz. potovalna utrujenost?
Izum reaktivnega motorja je bil prelomen za množičen prevoz ljudi po planetu, povzročil pa je tudi nepredvideno biološko težavo. Reaktivna letala namreč brzijo skozi časovne pasove hitreje, kot jih lahko naša 24-urna notranja ura dohaja. Zaradi tega nastane časovni zaostanek in utrujenost (ang. jet lag).
V novem časovnem pasu se zato počutimo utrujeni, saj naša notranja ura še vedno misli, da je noč. Ponoči pa se ne moremo naspati saj ista ura meni, da je dan. S pomočjo znakov iz okolja se naša notranja ura počasi prilagaja novemu časovnemu pasu, vendar le za približno uro vsak dan.
Potovanje proti vzhodu pomeni večjo obremenitev za naš ritem.
Zanimivo je dejstvo, da se težje prilagajamo, ko potujemo proti vzhodu. Ker je naš naravni cirkadiani ritem povprečno malo daljši od 24 ur, je potovanje proti vzhodu še večja obremenitev. Dan se proti vzhodu krajša, kar pa je popolnoma v nasprotju s prirojenim ritmom in prilagoditev je zato še težja.
Dolgoročna menjava časovnih pasov lahko vodi v hujše zdravstvene težave.
Zanimive rezultate so dale študije letalskih posadk, ki letijo na dolge proge. Ugotovitve so precej pretresljive – dokazali so, da dolgoročno pride do okvar kratkoročnega spomina, fizičnega krčenja določenih delov možganov povezanih z učenjem in spominom, veliko bolj so tudi bili izpostavljeni obolenjem za rakom in sladkorno boleznijo tipa 2.
Preberite prvi del članka TUKAJ.
Vir : Walker M, Zakaj spimo – Moč spanja in sanj. Ljubljana, Mladinska knjiga (2019).
