18 % POPUST s kodo FEBRUAR in AKCIJA VZGLAVNIK 1+1 GRATIS
Preverite ugodnosti!
Zakaj spimo
Spanje

M. Walker – Zakaj spimo, moč spanja in sanj – 2. poglavje 1.del

Zakaj spimo, moč spanja in sanj

»Kako telo ve, kdaj je čas za spanje? In – kar je morda najpomemneje – kako vemo, ali dovolj spimo?«

To je le nekaj vprašanji s katerimi se začne drugo poglavje knjige »Zakaj spimo – Moč spanja in sanj«, vodilnega svetovnega strokovnjaka na področju raziskav spanja, dr. Matthewa Walkerja.

Kdaj smo budni in kdaj spimo nadzorujeta dva med seboj nepovezana a precej usklajena dejavnika :

  • Prvi je štiriindvajseturna ura nameščena globoko v možganih (suprakiazmatično jedro), ki oblikuje cirkadiani ritem (lat. circa = približno, diem = dan).
  • Drugi dejavnik pa je kemična snov, imenovana adenozin ali »spalni pritisk«, ki se v naših možganih sprošča po daljšem obdobju budnosti (približno 15 ur)

To sta dva različna in ločena sistema, ki delujeta usklajeno. »Ravnotežje med tema dejavnikoma pa narekuje, kako čuječi in pozorni smo podnevi ter kdaj bomo začutili utrujenost in pripravljenost za spanje ponoči.«

(Walker, 2018, str.46)

RITEM

Vsako živo bitje na planetu, ki živi dlje kot nekaj dni, ustvari naravni cikel t.i. cirkadiani ritem. Pri človeku se ta notranja ura nahaja v možganih in sicer točno na križišču obeh vidnih živcev, ki prihajata iz zrkel. Kar seveda ni naključno, saj od tam pridobi najbolj zanesljive svetlobne informacije -»najzanesljivejši ponavljajoči se signal, ki ga imamo v svojem okolju. Prav vsak dan od nastanka našega planeta je sonce zjutraj vzšlo in zvečer zašlo.«

Dnevna svetloba pa ni edini signal, ki ga možgani uporabljajo za ponastavitev biološke ure. Uporabljajo namreč tudi »druge iztočnice, kot so hrana, vadba, temperaturne spremembe in celo redni družabni stiki.« Kar pojasni, da ljudje z določeni oblikami slepote ne izgubijo povsem svojega cirkadianega ritma. Ti signali se imenujejo zeitgeber (nemško »dajalec časa«).

Sledeče so potrdile dve raziskavi. Prva je bila izvedena leta 1729. Geofizik Jean-Jacques d’Ortus De Mairan je preučeval gibanje heliotropnih rastlin, pri katerih listi ali cvetovi sledijo soncu. Predmet poučevanja pa je bila rastlina Mimosa pudica (sramežljiva mimoza). Njeni listi se namreč ponoči povesijo, kot bi oveneli. Zjutraj pa se povsem zdravi spet razprejo. Pred poskusom so bili mnogi prepričani, da razpiranje in povešanje listov določa izključno vzhajanje in zahajanje sonca. De Marian je to teorijo ovrgel, tako da je rastlino najprej izpostavil signalom svetlobe in teme. Nato pa jo je postavil v zaprt zaboj, kjer je bila podnevi in ponoči v popolni temi. Čeprav je bila podnevi prikrajšana sončne svetlobe, so se njeni listi prav tako razprli in se nato kot na ukaz, ponoči povesili in ostali tako vso noč. De Mairan je dokazal, da ima živ organizem lasten čas, generator štiriindvajeseturnega ritma, ki lahko času sledi brez navodil iz zunanjega sveta.

Drugi poskus je bil izveden dvesto let kasneje. Leta 1938 je profesor Nathaniel Kleitman z univerze v Chicagu skupaj s pomočnikom izpeljal znanstveno študijo s spustom v Mamutsko jamo v Kentuckyju. Ta jama je ena najglobljih na svetu, svetloba vanjo nikoli ne seže. »Vprašanje, ki sta si ga postavila, je bilo preprosto : ali bodo – ko bosta odrezana od dnevnega cikla svetlobe in teme – njuna biološka ritma spanja in budnosti ter telesna temperatura postali povsem nepredvidljivi, ali pa bodo ostali enaki kot pri tistih, ki so v zunanjem svetu izpostavljeni ritmični dnevni svetlobi.«

V popolni temi sta zdržala dvaintrideset dni in prišla sta do osupljivega odkritja, ki je naš biološki ritem opredelilo kot približno enodnevnega (cirkadianega). Oba znanstvenika sta v odsotnosti sončne svetlobe ohranila ritem in nista zapadla v naključna obdobja budnosti in spanja. Živela sta v predvidljivem in ponavljajočem se vzorcu dolge budnosti (približno 15 ur) in strnjenega deveturnega spanca. Druga ugotovitev pa je bila ta, da njun ponavljajoči se cikel ne traja natanko štiriindvajset ur, temveč dlje. Pri mlajšem raziskovalcu je cikel obsegal med 26 in 28 ur, pri starejšem raziskovalcu pa je bil malo daljši od 24-urnega cikla.

MOJ RITEM NI TVOJ

Čeprav ima vsak človek 24-urni vzorec oziroma »drobno uro, ki deluje kot osrednji dirigent simfonije biološkega ritma življenja«, se vrhunec budnosti in zaspanosti pri posameznikih lahko močno razlikujeta. Približno 40 odstotkov prebivalstva predstavljajo »jutranji tipi«, ki se prebujajo zgodaj in so najbolj aktivni jutranjemu delu dneva. Približno 30 odstotkov prebivalstva pa spada med »večerne tipe«, ki običajno grejo spat pozno in se tudi zbudijo pozno naslednje dopoldne (ali popoldne). Ostalih 30 odstotkov pa je nekaj vmes med enim in drugim tipom. Pri odrasli osebi sta jutranjost ali večernost določena z genetiko, temu rečemo tudi kronotip. Na splošno ima družba krivičen odnos do večernih tipov, saj velikokrat slednje označi kot izbiro oziroma slabo navado, kar pa dejansko ni. Njihova ura je tako pogojena – in to dedno.

»Morda se sprašujete, zakaj nas je mati narava tako različno programirala.« V evolucijskem smislu so takšne razlike povsem razumljive. Ljudje so nekoč spali kot družine ali celo kot cela plemena in ne sami ali v parih. Denimo, da so večerni tipi zaspali okrog enih ali dveh zjutraj in se zbudili okrog devetih ali desetih dopoldan. Jutranji tipi pa so zaspali okrog devetih zvečer in se zbudili okrog petih zjutraj. Na tak način je skupina, v času ko spi, kot celota ranljiva le štiri ure namesto osmih in vsak ima možnost osemurnega spanca. To pomeni, da se preživetvena možnost vrste poveča za 50-odstotkov.

ALI DOVOLJ SPIM?

Čeprav bi za natančen odgovor bila potrebna klinična ocena, lahko deloma tudi sami ocenite svoje stanje z odgovorom na sledeča vprašanja.

  1. Bi lahko, potem ko se zjutraj zbudimo, ponovno zaspali okrog desetih ali enajstih dopoldne?

(Če je vaš odgovor pritrdilen, najverjetneje kakovost vašega spanca ne zadošča.)

  1. Ali lahko optimalno funkcioniramo brez kofeina še pred opoldnevom?

(Če je odgovor nikalen, pomanjkanje spanca »zdravite« s kofeinom.)

  1. Bi spali dlje, če si ne bi nastavili budilke?

(Če je tako, najverjetneje potrebujete več spanca.)

  1. Se kdaj zalotite, da sedite pred računalniškim zaslonom in večkrat znova berete isti stavek?

(To je pogosto znak utrujenih in neprespanih možganov.)

»Ko ne spimo dovolj, je ena od številnih posledic ta, da ostane koncentracija adenozina previsoka. S prihodom jutra del včerajšnjega adenozina ostane, tako kot ostane neplačan obrok posojila, ta neporavnani dolg prenašamo ves naslednji dan. Tako kot neplačani obroki se bo tudi spalni primanjkljaj še naprej kopičil. »

Za zaključek vas vabimo, da izpolnite vprašalnik, ki so ga pripravili raziskovalci spanja in ocenite ali dovolj spite. Lahko si pa preberete tudi obširen članek s klikom na povezavo.

Vir : Walker M., Zakaj spimo – Moč spanja in sanj. Ljubljana, Mladinska knjiga (2019).

 

Povzetek košarice

Košarica je prazna.
Trenutno nimate v košarici nobenega izdelka.
V trgovino