24.10.2022
Kakovostno spanje je ključnega pomena za ohranjanje psihičnega in fizičnega zdravja posameznika. Tega se dobro zaveda tudi Dejan Fabčič, zdravnik interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici ter večkratni paraolimpijec. Šport je pomemben del Dejanove osebnosti in življenja, zato pomenu zdravega spanca na ustreznem ležišču pripisuje velik pomen. Le spočito in naspano telo je pripravljeno na zahtevne treninge in tudi poseganje po visokih mestih na tekmovanjih. V intervjuju nam je zaupal, kaj dela v prostem času in tudi, da je s pravo motivacijo lahko uresničiti sanje.
Dejan, kaj je navadno vaša prva misel, ko se zjutraj zbudite in vaša zadnja misel, preden zaspite?
Zvečer se zahvalim Bogu za vsa lepa in dobra doživetja ter ga prosim, da bi slabih dogodkov v bodoče bilo čim manj. Zjutraj pa običajno pomislim, kaj me v tem dnevu čaka in se priporočim za uspešen dan.
Iz kje črpate navdih in motivacijo, kaj je tisto, ki vas tudi v težkih časih žene naprej?
Že po naravi sem tak, da mi motivacije nikoli ne zmanjka, zato me k nadaljnjim uspehom nenehno ženejo cilji in želje.
Kako se soočate s strahovi ter s hitrim tempom življenja?
Pri premagovanju s strahovi mi zelo pomaga družina, moja žena in obe hčerki. Zelo rad se tudi sprehajam v naravi in premišljujem med treningi. Hitremu tempu življenja pa sem se zavestno odrekel oziroma aktivno delam na tem področju.
Ali pogosto sanjate?
Ja, sem večni sanjač in snovalec načrtov za naprej.
Kakšne so bile vaše sanje, ko ste bili še otrok? So se želje uresničile?
Res so se. Ko sem bil mlajši, sem si želel, da bi bil dober in prepoznaven športnik in, da bi nastopil na olimpijskih igrah. Sanjal sem tudi, da bi bil zdravnik in, da bi imel družino. Vse želje so se mi takrat zdele zelo neverjetne, vendar mi jih je uspelo uresničiti.
V športu ima poleg fizične, tehnične in taktične priprave zelo pomembno vlogo tudi psihična pripravljenost. Kako skrbite za to?
Da bi se lažje umiril, občasno delam dihalne vaje. Zvečer pred veliko tekmo pa naredim avtogeni trening, tako da lažje zaspim in imam tudi bolj trden spanec. S trenerko sicer razmišljava, da bi v našo ekipo vključili športnega psihologa.
Kdo vas je navdušil nad medicinsko kariero in kdo nad športno kariero?
Želja, da bi delal v medicini, je dozorela med mojim zadnjim daljšim bivanjem v bolnišnici. Takrat sem bil res navdušen nad osebnostjo mojega ortopeda, dr. Albina Plahute, pokojnega specialista ortopeda iz Nove Gorice.
Za tako uspešno športno kariero pa imata zasluge predvsem Branko Mihorko, velik poznavalec športa invalidov ter Boro Štrumbelj, moj trener plavanja, ki me je popeljal v svet polprofesionalnega treniranja.
V katerih športnih disciplinah ste se že preizkusili in zakaj ste sedaj izbrali lokostrelstvo?
Najprej sem na višji ravni treniral odbojko v sedečem položaju, med študijem pa sem se posvetil plavanju. Nato sem se preusmeril v parakajak na mirnih vodah in sedaj tekmujem v lokostrelstvu. Preizkusil sem se pa tudi v tenisu in namiznem tenisu (v obeh disciplinah postal državni prvak), veslanju (nastopil na svetovnem prvenstvu leta 2011 na Bledu) ter v teku na smučeh in smučanju.
Bi nam lahko kaj več povedal o vaših udeležbah na OI? Zakaj mislite, da ste bili tako uspešni v vseh disciplinah? Kako to, da ste discipline sploh menjali?
Po razočaranju, ker se leta 2004 nisem uvrstil na paraolimipijske igre v Atenah, sem poiskal strokovno športno pomoč. Tako sem pričel trenirati plavanje pod vodstvom Borota Štrumblja na Fakulteti za šport. Rezultati so se hitro izboljšali in leta 2008 sem se uvrstil na paralimpijske igre v Pekingu. Tam sem dosegel 6. in 7. mesto na 100 metrov prsno in hrbtno.
Po tem sem zaključil študij medicine in nisem imel več časa za plavanje. S športom sem se takrat ukvarjal le rekreativno, dokler me niso povabili, da bi se preizkusil v kajaku, saj so leta 2016 disciplino prvič potrdili na paraolimpijskih igrah POI v Rio de Janeiru. Seveda sem si hitro spet postavil ta visoki cilj in resno zagrizel v treninge s trenerko Nino Mozetič. Uspelo nama je priti na igre v Rio in tam priveslati do 6. mesta. Nato sem sčasoma tudi s treniranjem kajaka prenehal, saj so se mi zaradi usklajevanja napornih treningov, službe in družine začele pojavljati zdravstvene težave s preutrujenostjo.
Na pobudo prijateljice sem poizkusil nekoliko mirnejši šport, in sicer lokostrelstvo. V stik sem prišel z Brino Božič, ki je ravno takrat končala svojo športno kariero, in se usmerila v trenerske vode ter postala moja trenerka. Tudi tu počasi napredujeva in lani sva že dobila posebno povabilo za nastop na paralimpijskih igrah v Tokiu. V lokostrelstvu imam še veliko rezerv in sedaj trdo delamo za cilje, ki smo si jih zastavili.
V vsakem športu sem precej hitro dosegel dobre rezultate, nekaj zaradi talenta in navdušenja nad športom, predvsem pa zaradi veliko, veliko trdega dela in odrekanj. Seveda pa tudi zato, ker sem imel ob sebi vedno dobre strokovnjake, ki so znali iz mene izvleči najboljše.
Povejte nam kaj več o vaših športnih dosežkih. Kateri je vaš prvi in na katerega ste najbolj ponosni?
Poleg vseh nastopov na paraolimpijskih igrah, ki so res nekaj posebnega, sem zelo ponosen na 3. mesto v plavanju na odprtih severnoameriških igrah ter na bronasto medaljo v kajaku na evropskem prvenstvu v Moskvi. V lokostrelstvu še ne posegam po zelo visokih mestih, sem pa vseeno ponosen na doseženo 4. mesto v mešani ekipi na nedavnem evropskem prvenstvu v Rimu.
Glede na to, da ste pogosto odsotni zaradi tekmovanj, ali na tekmovanjih dovolj kvalitetno spite?
Ne. Včasih se kje zbudim ves polomljen in me šele fizioterapevt spet »sestavi«. Joj, če se samo spomnim kartonastih postelj in trdih pen v Tokiu, me kar zaboli v hrbtu.
»Odkar doma spim na vzmetnici Nirvana, mi je žal vsake noči, ko sem zdoma. Resnično! Ponekod so vzmetnice zelo nekvalitetne, da ne rečem »navadne spužve« ali trde pene. Starejši kot sem, bolj mi je pomembno na kakšni vzmetnici spim.«
Dr. med. Dejan Fabčič
spec. intern. med. in paralokostrelec
Kakšni so vaši cilji, obstajajo še kakšni, ki jih še niste dosegli in nam jih lahko zaupate – na športnem ali medicinskem področju?
Vedno si postavljam vse višje cilje, kar me žene v poglabljanje v specifike vsakega športa in treninge. Vsekakor imam v lokostrelstvu še veliko rezerv in cilj je poseči tudi po medaljah na svetovnem nivoju. Zdi se mi dobro, da sem končno našel šport, kjer invalidnost ne igra tako velike vloge. Super se mi zdi, da lahko nastopam na vseh tekmovanjih in se kosam tudi z neinvalidi. Tu odpade faktor dvoma o slabi klasifikaciji, ki sem je bil deležen v nekaterih drugih športih. Želel bi narediti kakšen odmeven rezultat tudi v absolutni konkurenci.
Kaj vas je gnalo v študij medicine?
Že od osnovne šole mi je bilo všeč, ko smo se učili o človeškem telesu. Ta tematika me je vedno privlačila in sem že takrat prebiral učbenike in knjige za poglobljeno znanje. Ko sem prišel proti koncu gimnazije, je bila medicina edina izbira za študij. Verjetno sem se z medicino »okužil« med dolgotrajnim bivanju v bolnišnicah, imel sem namreč preko 20 operacij.
Kateri dogodek vam je najbolj ostal v spominu iz študentskih let?
Posebnih dogodkov je bilo veliko. Veliko spominov je vezanih tudi na petje v akademskem pevskem zboru APZ Toneta Tomšiča Univerze v Ljubljani, pa seveda na študentske žure v petki v Rožni dolini.
Kaj za vas predstavlja delo s pacienti?
To delo imam rad, vedno sem si ga želel in me resnično izpolnjuje. Ni večjega zadovoljstva, ko lahko drugemu človeku pomagaš ali celo rešiš življenje. Imel sem ponudbe za delo izven klinične medicine, vendar si zaenkrat dela v pisarni ali laboratoriju ne predstavljam.
Kako vam uspe uskladiti vašo medicinsko in športno kariero ter družinske obveznosti?
Priznam, da je težko in včasih naporno. Predvsem je potrebno, da si dan zelo natančno splaniraš, uskladiš z družino in službo in se plana tudi dejansko držiš. Samodisciplina je tu zelo pomembna. Potem pa je tu še zelo pomembno razumevanje s strani družine, trenerke in delodajalca. Vsak mora kdaj malo popustiti pri svoji strogosti. Lahko priznam, da imam pri tem veliko razumevanja in imam srečo, da sodelujem z res krasnimi ljudmi.
Kaj bi bili, če ne bi postali zdravnik?
Pravzaprav ne vem. Na koncu je bil študij medicine edina izbira, ki sem jo napisal na vpisni list pred maturo. Pred tem sem nekaj časa razmišljal o pravu in psihologiji, vendar danes vidim, da to ne bi bilo primerno zame.
Poleg treningov, psihičnih priprav in dela v zdravstvu, vaš urnik zahteva tudi čim boljšo regeneracijo in počitek. Pri tem vam pomaga tudi sponzor mebloJOGI® kot strokovnjak na področju spanja. Na kakšen način poteka sodelovanje?
Z ženo sva se že nekaj časa odločala o zamenjavi vzmetnice. Po skrbnem pregledu tržišča in različnih proizvajalcev sva se odločila za vzmetnico mebloJOGI® Nirvana. Pri izbiri sva upoštevala najine želje in tudi pomanjkljivosti v zdravju. To sva predstavila v mebloJOGI® salonu, kjer so prisluhnili najinim argumentom. Iz pogovora se je razvilo naše sodelovanje in sem postal ambasador vzmetnice Nirvana. Na ta način imam možnost, da sem vzmetnico preizkusil in jo še preizkušam in res lahko potrdim, da vse karakteristike in lastnosti, ki so napisane v brošuri, resnično držijo.
Pri ležanju se počutiš, kot da bi spal na oblaku. Spanec je trden, vzmetnica pa telo podpre tam, kjer je potrebno. Poleti se med spanjem na Nirvani ne potiš, pozimi pa te lepo greje. Izginile so tudi bolečine v hrbtu, in po težkem treningu komaj čakam, da zaspim doma, saj se zjutraj zbudim spočit in naspan, kar pa je osnova, da lahko potem uspešno delam in kvalitetno treniram. Najbolj jo pogrešam, ko sem na tekmah in pripravah in so v sobah nekvalitetne vzmetnice.
Zakaj ste se odločili za sodelovanje z mebloJOGI®?
Za sodelovanje sem se odločil po tehtnem premisleku, zato ker sem začutil, da v podjetju delajo podobno, kot delam tudi sam, torej, da se maksimalno trudijo, da bi bili njihovi kupci z izdelkom zadovoljni. Poseben poudarek dajejo zdravemu spanju z namenom ohranjanju psihičnega in fizičnega zdravja posameznika.
»Ker iz medicinske prakse vem, da se marsikatera bolezen lahko začne zaradi utrujenosti in neprespanosti, verjamem, da smo na isti strani, zato mi odločitev za sodelovanje ni bila težka.”
Čeprav ste trenutno v polnem zagonu, razmišljate o tem, kakšno življenje si želite po športni karieri? Kaj za vas predstavlja sanjski življenjski slog?
Iskreno o tem še ne razmišljam, saj si ne predstavljam, kdaj se bom v športu ustavil. Poleg tega verjamem, da me bo življenje samo usmerilo tja, kjer bo imelo z mano načrte ali poslanstvo.
Opisujejo vas kot zelo uspešnega športnika ter zelo prijaznega zdravnika. Če bi lahko nagovorili ljudi, ki se zgledujejo po vas, kakšen bi bil vaš nasvet? Kaj bi jim radi povedali?
Delajte to, kar radi delate in temu se posvetite z vsem srcem in razumom. Delajte pošteno in pri delu ne iščite bližnjic, saj boste razočarani, če boste cilj dosegli brez pravega truda.
V vaši karieri je veliko odrekanja in odsotnosti. Kaj je tisto, kar vam odtehta vse to?
Na svojo športno pot ne gledam kot na odrekanje. Všeč mi je, da lahko na ta način preživljam svoj prosti čas, če je to čas, ko nisi v službi ali doma. Seveda te naprej vlečejo tudi rezultati in cilji, ampak bolj pomembno je, da se imaš lepo in uživaš tudi na sami poti do rezultata.
Kako se ob natrpanem urniku sprostite? Kaj najraje počnete v prostem času?
Rad sem z družino, všeč mi je, ko gremo s psom na sprehode. Rad imam tudi glasbo, petje in trenutke, ko skupaj kot družina pogledamo kakšen film ali risanko.
Obstaja kaj takšnega, kar bi v življenju radi spremenili, zavrteli čas nazaj?
Zagotovo si želim, da bi se že prej začel ukvarjati s športom na visoki ravni. Svet športa invalidov sem spoznal šele med študijem v Ljubljani, kar je precej pozno. V domačem okolju ni bilo takrat nikogar, ki bi mi to področje predstavil. Danes je drugače, saj je šport invalidov bolj prepoznaven in Paraolimpijski komite organizira razne aktivnosti spoznavanja različnih športov po celi Sloveniji.
Je kaj, kar bi radi povedal o sebi, pa morda še nikoli niste imeli priložnosti?
Odkar so leta 2016 mediji odkrili mojo zgodbo, je bilo že veliko napisanega in povedanega skoraj v vseh časopisih, revijah, na radijih in v televizijskih oddajah. Mislim, da glede tega nimam več kakšnih velikih skrivnosti. Postal sem na nek način javna osebnost, saj me marsikje na ulici prepoznajo, nekateri seveda tudi kot zdravnika. Prisoten sem na družbenih omrežjih, kar pomeni, da ljudje lahko spremljajo del mojega življenja skoraj v živo. To me ne moti, celo nasprotno – vesel sem, saj mi marsikdo pove, da ga je moja zgodba navdahnila in mu pomaga v slabih trenutkih verjeti, da »Kjer je volja, je tudi pot«.